Fakes

Zadnji avgustovski (in prvi septembrski) teden je v mesto pljusknil tudi zadnji val obmorskih dopustnikov in skupaj z njimi tudi dopustniške prigode ter, khm, nakupe. Rekli boste, da na dopustu, če že nismo v modni prestolnici, kupujemo kvečjemu grenivke ali za otroke školjke z morskega dna, a ni čisto tako. Predvsem all inclusive potovanja na obale Turčije in Severne Afrike prinašajo all inclusive ljudem (ja to je posebna vrsta dopustnikov) resnično vse, tudi nakupe, ki bi jih opravili v modnih prestolnicah. Soseda se je tako letos iz Turčije vrnila s klasično Burberry torbico, še prejšnje leto pa je moža na Mauritiusu oblekla v Armani, Versace in Prada majice. Bile so pakirane skupaj in po ceni nekaj deset evrov so bile res poceni, in ponarejene. Rekla je, da se ni mogla upreti.

Se spomnite, ko so se punce iz SATC zabavale v mestu angelov in je Samantha, med enim od mnogih chat brunchov, privlekla na plano Fendijevo baguettko za 3000 dolarjev. No, ona je dala 150 ameriških zelencev in počutila se je bajno, kot rada reče. Miranda je nevoljno zatrdila, da ne mara ponaredkov ampak who cares, vse kar je pomembno je zunanjost. Samantha in Carrie kmalu ugotovita, da ni samo zunanjost. Torbice ovite v plastične vrečke so pri Fendi dilerju izgledale ceneno in žalostno in Carrie je pozneje dobro utemeljila, da pri originalni torbici veš, da je unikat in si misliš, da je narejena zate. OK, bodimo realni, SATC je SATC, torbice Fendi pa delajo na Kitajskem, a vseeno.

Kaj nas torej žene k nakupu ponaredkov (in naj bodo torbice prispodoba za njih)? Če pustimo ob strani moralno sporno dejanje, zaradi katerega bi vas na pariških ulicah celo kaznovali (mimogrede, ste slišali tisti beneški mit, da v Benetkah največ LV torbic prodajo ponoči, ob hotelih s petimi zvezdicami?), bi se vašega okamenelega srca lahko dotaknilo dejstvo, da gre za izdelke črnega trga, ki jih največkrat izdelujejo majhni otroci, ki besede Burberry še črkovati ne znajo, in da ponaredki čez lužo vsako leto povzročijo za pol milijona brezposelnih. Torej kaj dobite, ko boste septembra v službo začele zibati Chanelovo 2.55? Občutek večvrednosti in luksuza? Rdeča lučka bi sedaj zasvetila, če bi bili na kvizu. Velika napaka ponaredkov je to, da so, no pač, ponarejeni. LV torbice kar naenkrat dobijo oznake LU, ampak to punc sploh ne moti, saj ima LV pas. Hja, največji problem je seveda to, da tudi če so ponaredki blazno dobri, naredijo vse okoli sebe ponarejeno. Pol Ljubljane tako nosi Tally Weijl kavbojke in LV torbo. V praksi to izpade ceneno, žal, tudi na Italijankah obutih v Nike superge in z originalnimi LV torbicami. Drugi problem so cene. Nekateri ponaredki znajo biti dragi (tisti v trgovinah z originalnimi cenami pa sploh) in žalostno je, če boste zanj odšteli več kot sto evrov. Ste slišali, sto evrov!? Za ta denar dobite že dobro originalno torbico, ki sicer ni iz Milana ali Pariza, ampak kdo pravi, da lepe torbice dobite samo tam. Še več, celo slovenske oblikovalce si lahko privoščite (razen Grošljeve, seveda). In nazadnje kvaliteta. Pa kaj, reče soseda, ob naslednjem potovanju pa novo in drugi model. No, tukaj dragi moji je največji problem. Če malo izračunate, hitro ugotovite, da boste za ponaredke na nekaj potovanjih zmetali več denarja kot za nakup ene originalne, da o potrošniški noti in okoljskem grehu ne govorim.

Kaj je torej rešitev? Zdaj se bom sicer ugriznil v jezik, ampak gospodična Zara in gospodič H&M vas vabijo. Poleg copy-paste kosov dizajnerskih kolekcij v Zari, v H&M že nekaj sezon sodelujejo z znanimi oblikovalci (mimogrede, letos H&M sodeluje z Lanvinom) in če ste bili malo strategi in dobro uporabili komolce imate v omarah od Jimmy Choo čevljev do Viktor&Rolf srajce. In čeprav boste za kose z dizajnerskim podpisom in H&M pentljo odšeli malce več kot za dobre ponaredke, bo občutek mnogo boljši, verjemite. P.S. Pravkar dobil SMS iz Istanbula. Burberry trenčkoti po 40 evrov na voljo v vsej barvni paleti. Okej, priznam, hočem jih videti! Samo videti.

photo by Tommy Ton via Jak & Jil

This entry was written by Ekoas, posted on September 3, 2010 at 08:39, filed under City. Leave a comment or view the discussion at the permalink.

Karla Špetić SS2010

Karla Špetić je sosednje gore list, ki je pred osamosvojitveno vojno prebežala iz Dubrovnika v Avstralijo, kjer zdaj uspešno ustvarja, svoje kolekcije pa redno prikazuje na avstralskem tednu mode. Njeno kolekcijo za pomlad in poletje 2010 so modni kritiki označili kot this season’s one to watch, s pastelnimi barvami in odrezanimi kroji je malo Chloe in malo Stella, noge pa zacepetajo ob pogledu na čudovite digitalne potiske avstralske pokrajine. Vse njene kolekcije so made in Australia, razen čevljev, veliko kosov pa je izdelanih iz avstralskega ekološkega džersija. Naslednji korak so vrečke iz recikliranih materialov, ki jih boste dobili ob nakupu in še več eko materialov v kolekcijah. Go, Karla, go!

photos via owl vs. dove

This entry was written by Ekoas, posted on September 2, 2010 at 08:00, filed under Brands, Collections, Ecology, Fashion. Leave a comment or view the discussion at the permalink.

Otl Aicher

Danes mineva 19. obletnica smrti enega vodilnih nemških grafičnih oblikovalcev prejšnjega stoletja Otla Aicherja. Rojen je bil leta 1922 v Ulmu, njegovo mladostniško obdobje pa je v večini zaznamovala vojna. Prijateljeval je s Sophie Scholl, s katero sta bila tudi člana Bele vrtnice in goreča nasprotnika Hilterjeve politike. Leta 1937 je bil aretiran saj se ni želel pridružiti Hitlerjevi mladini, med 2. svetovno vojno pa je bil tudi prisilno vpoklican v vojsko od koder je kmalu dezertiral in se skrival v Schollini hiši. Oblikovalsko pot je začel leta 1946 v Münchnu, kjer je študiral kiparstvo, naslednje leto pa je že odprl svoj studio v Ulmu. Leta 1952 se je poročil z Inge School, Sophijino starejšo sestro. Leta 1953 je skupaj z Inge in Max Billom ustanovil oblikovalsko šolo v Ulmu, ki je kmalu postala eden vodilnih izobraževalnih centrov za oblikovanje v Nemčiji. Med najbolj znanimi Aicherjevim deli je oblikovanje loga za Lufthanso konec šestdesetih, v začetku sedemdestih pa celotne grafične podobe za Olimpijske igre v Münchnu, tudi prve uradne olimpijske maskote psa Waldija. Ustvaril je novo serijo piktogramov – paličaste figurice, ki so danes uporabljajo na javnih znakih. Leta 1988 je oblikoval pisavo Rotis in logo za münchensko letališče. Všečna izjava: “Good art inspires, good design motivates.”


This entry was written by Ekoas, posted on September 1, 2010 at 08:00, filed under People. Leave a comment or view the discussion at the permalink.

Melissa Plastic Dreams

Cenim šik plastiko in še vedno mislim, da je plastik fantastik podcenjena stvar. Na ženskih nogah, se razume. Kič in crocsi so pač naredili svoje. No, ni vse tako krokodilčkasto. Brazilska znamka Melissa že več kot trideset let skrbi za punce, ki znajo sanjati plastično. Jelly čeveljci, ki jih izdelujejo s pomočjo termalno vbrizgane plastike, se nosijo od Beverly Hillsa do Tokia, poleg tega pa je Melissa znana po pogostih sodelovanjih z znanimi dizajnerskimi imeni od Westwoodove do Gaultierja. Miuccia Prada se še ni znašla med imeni in je za letošnje pomlad in poletje užaljeno kopirala Melissin slog. Med široko ponudbo boste punce med drugim našle take za v vodo, take amazonske, take za v zrak in take ditavonteesovske. Skoraj bi pozabil najpomembnejše – Melissine sanje so iz reciklirane plastike.

photos via Plastic Dreams Magazine

This entry was written by Ekoas, posted on August 31, 2010 at 08:00, filed under Brands, Ecology, Fashion. Leave a comment or view the discussion at the permalink.

80’s around heads

Ponedeljek, popoldne, Stari trg. In spet smo pri osemdesetih. V Ljubljani (in na žurih) zadnje čase opažam headbande. Punce so dokazale kako jih ne nositi – kičasti woodstock efekt in podobno na Hiltonovi recimo – fantje pa kako jih. Sweatbandi so bolj kul. Nekoč ga je nosila Milena v školjki, danes fantje z osemdeseta frizurami. Ah, zavidam vsem, ki ste se rodili v sedemdesetih in doživeli osemdeseta. Mimogrede, ste vedeli, da imajo osemdeseta tudi album z naslovom Sweat Band?

This entry was written by Ekoas, posted on August 30, 2010 at 08:00, filed under Street. Leave a comment or view the discussion at the permalink.

Monocle Mediterraneo

Posebno izdajo revije Monocle Monocle Mediterraneo sem naročil že konec julija, a jo do ponedeljka v nabiralniku ni bilo na spregled. Ko sem že mislil napisati what-is-going-on mail in se pozanimati na katerem letališču ali kolodvoru so ga založili je pri vratih pozvonil poštar. In da ne boste rekli, da sem si vse skupaj izmislil – vstopnic za Melodrom tudi še ni in sprašujem se, če je moj nabiralnik pravzaprav črna luknja. Kakorkoli, danes si bom tako lahko končno privoščil kapučino in malo Mediterana v Ljubljani, če je že mediteransko vreme odpihnilo nekam. PS MJ vetrovko dobi D.

photos via Monocle

This entry was written by Ekoas, posted on August 29, 2010 at 08:00, filed under Pulp fiction. Leave a comment or view the discussion at the permalink.

Neighbours gossip

- Kako veš, da si samo na kratkem vikend oddihu, ki hoče dišat po morju?

- ?

- Ker slovenske časopise in revije ne dobiš dan kasneje.

Take stvari si lahko napišeš na rob svežega časopisa medtem ko piješ kavo, gledaš modri horizont in razmišljaš kaj vse si zamudil v Mestu. Otvoritev Mladih levov, projekcijo Alice v čudežni deželi pod milim nebom, koktejl v novem lokalu pod Plečnikovimi arkadami, Poletno prikazen v K4, sosedov B&B žur, skratka celo družabno kroniko. Ne preostane ti drugega kot da z italijanskimi sosedi komentiraš trače v Jutarnjem in upaš, da se bo Angelina prikazala na Brionih. In ker se mi ne da razglabljati o crocksih na plaži, gremo en hiter trič trač od Zagreba do Dubrovnika.

Najbolj vroča novica je bil napovedan obisk Angeline Jolie, ki bi si morala prejšnjo soboto ogledati predstavo Kralj Lear na Brionih. Zaradi varnosti je seveda obisk odpovedala, a to ni bila ovira, da se v časopisju ne bi razpisali po dolgem in počez o njenem življenju in kaj vse bi se zgodilo, če bi prišla. Saj veste, kje bi spala, kje bi si umivala zobe, kaj bi jedla. Mimogrede, postregli bi ji z rižoto s škampi v breskovi omaki politi s šampanjcem. Je kdo lačen?

Hrvati se tudi sprašujejo kaj bo z njihovim Goranom Višnjićem. Po uspešni Urgenci, doktor Kovac ne najde prave nadaljevanke. Nova serija The Deep, kjer igra eno od glavnih vlog, ne najde mesta med gledalci in kritiki. Zame bo itak vedno dr. Kovac, čeprav bojda igra tudi v New York, I Love You ampak je uncredited. Še pred Angelinino vročico smo lahko brali, da Zagreb le ne bo dobil Starbucksa. Zagrebčani bojda niso naklonjeni pitju kave med tekom na tramvaj in Purgertown je izgubil možnost, da bi postal mesto z veliko začetnico, kar si po nekaterih kriterijih zaslužijo le tista s Starbucksom. Zame je že Ljubljana Mesto, Zagreb pa med Mestom in metropolo (z malo začetnico, hihi).

Med umetniki se trenutno največ šepeta o plavajočem splavu, ki ga gradijo za beneški arhitekturni bienale. Hrvaška je bojda premajhna za lasten paviljon pa so se Hrvati izmislili svojega plavajočega na katerem bodo predstavljene makete petnajstih arhitektov. Slovenci bomo pa zeleni. Eko premakni se!

Wannabe SATC kolumnistka Jelena Veljača, ki s kolumnami Ljubav na asfaltu piše o radosti in tegobah Zagrebčank z Louis Vuitton torbicami, je prejšnji teden pisala o dopustu, kakopak. Počitnikujoča na Portugalskem se sprašuje zakaj Hrvati (oprostite, Hrvatice z LV torbicami) ob vsem hrvaškem morju bežijo na potovanja. Kolumbova odkritja naj bi bil odgovor.

Iz Zagreba na Kitajsko pa beži bivša manekenka Ljupka Gojič, ki je zdaj zelo uspešna s svojo punčkasto linijo oblačil Jolie Petite (bojda gre za najbolj kopirano hrvaško znamko), ki na samotni otok ne bi pozabila vzeti Vivienne Westwood piratk in Rick Owens T majic. Ko smo že pri Kitajcih, v Jutarnjem so naredili tudi zanimivo reportažo o kitajskih prišlekih v Zagrebu. V podnaslovu so dobro napisali, da so to tisti, ki nas oblačijo in hranijo. Jaz pa še vedno nisem jedel iz Halo, Kitajc – čakam na božično večerjo.

Na modnih straneh so za izjavo leta označili stavek enega od oblikovalcev Proenze Schouler, ki se odkrito sprašuje kdo kupuje Proenzo Schouler, saj si niti on ne bi mogel privoščiti preproste obleke omenjene znamke. V Jutarnjem komentirajo, da Proenzo Schuler kupujejo le žene ruskih oligarhov in da je to pač še ena ruska roleta, pri kateri umirajo le obleke. Nadaljujejo s predlogi, da itak lahko enako izgledamo v oblekci high street znamke in da si moramo nujno pogledati nov film Julie Roberts Eat, Pray and Love in najti življenjski apetit v spiritualnosti. Blah, jaz pravim jej, moli, ljubi in nakupuj. Triči, trači, konec.

photo from Hitchcock’s Rear Window via Comer Over Hollywood

This entry was written by Ekoas, posted on August 27, 2010 at 08:00, filed under City. Leave a comment or view the discussion at the permalink.

Plasid Apparel SS2010

Obožujem zakulisne fotke iz modnih revij in če bi moral izbirati med prvo vrsto in skakljanjem po zakulisju bi verjetno izbral slednjo možnost (odvisno zraven koga bi sedel v prvi vrsti, heh). Kakorkoli, našel sem zakulisne fotke avstralske eko znamke Plasid Apparel in ubil dve muhi na en mah. Za Plasid Apparelom se skrivata oblikovalca Jonson in Justin Seelenmeyer, ki pravita, da oblikujeta sodobne kose z vintidž pridihom. Vsa kolekcija je izdelana iz ekoloških materialov in pakirana v recikliran papir, zakulisne fotke pa so nastale na zadnjem avstralskem tednu mode.

photos by Mauricio De La Rocha via Plastid Apparel

This entry was written by Ekoas, posted on August 26, 2010 at 09:50, filed under Brands, Collections, Ecology, Fashion. Leave a comment or view the discussion at the permalink.

Claudia Schiffer

Danes je natanko 40 let dopolnila Brigitte Bardot devetdesetih – frau Claudia Schiffer. Visoka je 180 centimetrov, njene mere pa so 86-61-92. Kot večina supermodelov ima tudi Claudia zgodbo za telenovelo. V srednji šoli popularna, a zaradi višine sramežljiva. Želela je postati odvetnica, a jo agent nekega žurerskega petka odkril v nočnem klubu v Düsseldorf in poslal na modno stezo. Pravzaprav na letalo za Pariz, saj se je že čez nekaj mesecev smehljala z naslovnice francoske Elle, postala Chanelov obraz in Lagerfeldov a must. Po kampanji za Guess? je postala svetovno znana, dosegla naziv supermodela in se uvrstila na lestvico petdesetih najlepših revije People. Ob poziranju za naslovnice vseh večjih modnih revij, skakljanju po modni stezi in oblikovanju lastne kolekcije kopalk je leta 1993 doživela tudi svoj filmski debi kot aerobičarka v filmu Richie Rich. Kmalu je tudi izdala štiri workout filmčke Claudia Schiffer’s Perfectly Fit. Leta 1994 se je ob Dennisu Hopperju pojavila v filmu The Blackout, kasneje zaigrala v Friends&Lovers, Black and White, Love Actually in Zoolanderju. V obdobju, ko je snemala filme je polnila predvsem trač revije in se za tri milijone ameriških dolarjev slekla pred Citroënom. Leta 2007 se po daljšem premoru s kampanjo za Salvatore Ferragamo vrne v modo in na naslovnice revij.  Pojavi se v kampanjah za Louis Vuitton, D&G in YSL. Letos je tudi obnovila pogodbo s Chanelom. Zanimivo, da si je ušesi preluknjala šele leta 2006, ko je snemala kampanjo za Accessorize. Nazadnje smo jo videli junija nosečo na naslovnici nemškega Voguea, slikal jo je Karl Lagerfeld. Od leta 2002 je poročena s filmskim producentom Matthewjem Vaughnom s katerim imata tri otroke. Claudia o moških: “I actually don’t meet very many men because they are, I guess, afraid to approach me or think that I’m from another planet.”

YouTube Preview Image


This entry was written by Ekoas, posted on August 25, 2010 at 08:00, filed under People. Leave a comment or view the discussion at the permalink.

You say Dior, I say YSL

Težko je v vročem avgustovskemu ponedeljku razmišljati jesensko, ali še težje, zimsko. Ampak v modi se vsem mudi. Mudi se manekenkam na modni stezi, mudi se ujeti naslednjo modno revijo, mudi se brati septembrsko številko Voguea v avgustu in mudi se razmišljati o trendih za naslednje poletje. Meni se je včeraj mudilo v Hibrid. Med Nebotičnikom in njegovim podhodom je končno tudi Ljubljana dobila svoj kotiček moške mode, ki ne diši samo po Milanu ampak tudi po Parizu in Tokiu. Kakorkoli že, v Hibrid je te dni prispelo nekaj kosov Dior Homme kolekcije za letošnjo jesen in zimo in človek enostavno ne more mimo Diorja v Ljubljani, preveč lepo se sliši. Sicer je zame Dior Homme še vedno seat&see znamka (kar pomeni, da razen oblek obstaja le na modni stezi, z vetrom v laseh in klavirskim solom v ozadju), ampak nekaj kosov se ne bi branil. Seveda sem na koncu pristal pri Lanvinu in Mihari Yasuhiro z vprašanji kdaj pride jesenska kolekcija YSL. Mudi se.

YouTube Preview Image

This entry was written by Ekoas, posted on August 24, 2010 at 09:00, filed under Fashion, Pulp fiction. Leave a comment or view the discussion at the permalink.

« Previous Entries